30/11/2018
Znana paradigma, da policija s poseganjem v pravice posameznikov zgolj in v prvi vrsti varuje človekove pravice drugih, sicer drži, vendar je ne gre jemati zlahka.
Podlaga za opravljanje policijskih nalog in izvajanje policijskih pooblastil izhaja iz tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki dopušča omejevanje človekovih pravic, kadar je to nujno zaradi zavarovanja pravic drugih in v primerih, ki jih izrecno določa Ustava. V slednjem primeru Ustava RS predvidi omejevanje pravic s tako imenovanim zakonskim pridržkom (pod pogoji, v primerih in v mejah zakona). V določenih primerih pa obseg omejitve ureja sama.
Če zakon, ki na podlagi Ustave RS omejuje določene človekove pravice, nekega posega ne predvidi, pomeni tak arbitrarni poseg kršitev z ustavo zavarovane pravice ali svoboščine. Enako velja v primeru, ko nek poseg sicer temelji na zakonsko dopustnem omejevanju pravic, vendar glede na dejansko stanje prekorači okvir ustavno dopustnega v smislu načela sorazmernosti.
