17/12/2025
⚖️ Sodba v zadevi Gorska nesreča ⛰️
Okrajno sodišče v Kranju je v sodbi z dne 17. 11. 2025 odločalo o enem najtežjih in najobčutljivejših pravnih vprašanj – o odškodninski odgovornosti za smrt v gorski nesreči med prijatelji. V tem pravno in dejansko izjemno zahtevnem postopku sem kot pooblaščenka zastopala toženo stranko.
Po današnjih medijskih objavah sem prejela več vprašanj, predvsem o tem, kaj sodba pomeni za udeležence gorskih in drugih tveganih dejavnosti. V nadaljevanju zato povzemam bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer poudarjam, da sodba še ni pravnomočna, saj pritožbeni rok še teče.
Sodišče je po obsežnem dokaznem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek družine pokojnega ter presodilo, da za odškodninsko odgovornost prijatelja, ki je bil z njim na turi (tožene stranke), ni pravne podlage – ne po pravilih krivdne, pogodbene niti objektivne odgovornosti.
📌 Med ključnimi ugotovitvami sodišča so bile:
- da med udeležencema ni šlo za poslovno ali vodniško razmerje, temveč za prijateljsko in prostovoljno skupno turo,
- da pokojni ni bil zavajan glede težavnosti poti ali narave terena ter je bil z njimi v celoti seznanjen,
- da je bil pokojni sposoben opraviti turo, kljub temu da se predhodno ni ukvarjal s skalnim alpinizmom,
- da na mestu nezgode varovanja ni bilo mogoče oziroma ga ne bi bilo varno namestiti,
- da strokovna napaka tožene stranke ni bila dokazana,
- ter da je šlo za nesrečno naključje, povezano s tveganji, ki so lastna gibanju v visokogorju.
Sodišče je izrecno poudarilo, da bi bila pravna presoja lahko drugačna, če bi bila ugotovljena strokovna napaka pri varovanju ali zavajanje glede težavnosti poti, česar pa v konkretnem primeru ni ugotovilo.
Iz sodbe izhaja tudi pomembno stališče, da več izkušenj ali gorniških nazivov (o.p. alpinist, gorski reševalec ipd.) osebe, ki se v gorah giba v skupini manj izkušenih, samo po sebi še ne pomeni avtomatične pravne odgovornosti za druge. Po mojem naziranju bi takšna avtomatizirana odgovornost imela resne sistemske posledice, ustvarjala pravno negotovost ter močno posegla v običajne, neformalne oblike prijateljskih skupnih dejavnosti v gorah, športu in drugih tveganih okoljih. Odškodninsko pravo namreč ni namenjeno sankcioniranju samega tveganja ali nesreče, temveč nedopustnega ravnanja.
Kot že navedeno, bo zadeva po vsej verjetnosti še predmet presoje Višjega sodišča.
❗️Sodba:
- ne pomeni, da v gorah nihče nikoli ne odgovarja za druge,
- pomeni pa, da odgovornost ni avtomatična in da jo je treba presojati konkretno – glede na ravnanje, dane informacije, dogovore in okoliščine posameznega primera.
Sodba postavlja temelje za pomembno razmejitev med osebno odgovornostjo posameznika za lastne odločitve in pravno odgovornostjo drugega, ki nastopi šele ob dokazani kršitvi/opustitvi dolžnega ravnanja.
Takšni postopki so za vse udeležene izjemno težki. Prav zato je pomembno, da se o njih govori umirjeno, strokovno in brez poenostavitev.
Sodba – čeprav še nepravnomočna – odpira pomembna vprašanja o meji med človeško solidarnostjo, prijateljstvom in pravno odgovornostjo. Kaže, da pravo v takšnih primerih ne išče krivca za vsako nesrečo, temveč presoja, ali je nekdo ravnal na način, ki odstopa od splošno sprejetih pravil in običajev. Kadar takšnega odstopanja ni, pravo izhaja iz tega, da posameznik ob prostovoljni udeležbi v dejavnosti sprejme tudi z njo povezana tveganja.
Odvetnica Mina Kržišnik