Odvetnik/Attorney at law/Rechtsanwalt Jurij Kutnjak

16/10/2025

Priznanje krivde kot olajševalna okoliščina v kazenskem pravu

Priznanje krivde ima v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije lahko različen vpliv na določitev kazenske sankcije. Sodišče lahko priznanje krivde upošteva zgolj kot običajno olajševalno okoliščino, v skladu z določili 49. člena KZ-1, ali pa mu prizna posebni pomen in izreče omiljeno kazen, če izpolnjuje pogoje iz 50. in 51. člena Kazenskega zakonika. Zanimivo je, da zgolj priznanje krivde brez predloga državnega tožilstva za omilitev kazni ne zadostuje za omilitev kazni po drugem odstavku 51. člena KZ-1, kar potrjuje tudi logična razlaga zakona. Pomembno je, da je obtoženec za takšno priznanje nagrajen s ponudbo nižje kazni, saj le tako načelo smotrnosti kazenskega postopka doseže svoj učinek.

V praksi to pomeni, da sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin lahko, ob ustreznih predlogih državnega tožilca, obsojencu izreče nižjo kazen, kot jo predpisuje zakon. Če pa sodišče presodi, da priznanje nima posebne teže, se to lahko upošteva zgolj kot ena izmed olajševalnih okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazni v zakonskih okvirih. Sodni postopek tako dopušča individualizacijo kazni, saj so okoliščine vsakega primera edinstvene ter v praksi sodišče praviloma posebej obrazloži, zakaj je določilo prav takšno sankcijo.

Pri soočenju s kazenskim postopkom je zato ključnega pomena izbira izkušenega strokovnjaka. Dober odvetnik za kazensko pravo zna prepoznati prave trenutke za priznanje krivde in učinkovito zastopa stranko tudi pri pogajanjih z državnim tožilstvom. Pri tem velja poudariti, da Odvetnik Jurij Kutnjak nudi celovito pravno pomoč pri vseh kazenskih in prekrškovnih zadevah. Njegove izkušnje vključujejo zastopanje pri postopkih priznanja krivde in prizadevanje za dosego čim milejše kazenske sankcije v korist stranke.​

Iz prakse izhaja, da je premišljeno pravno zastopanje v začetnih fazah kazenskega postopka, predvsem pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, pogosto odločilnega pomena za uspešen zaključek zadeve. Vprašanja pravičnosti postopka in individualizacije kazni so bistvena za zaščito pravic vsakega obtoženca, zato je ustrezna pravna pomoč neprecenljiva.

Odvetnik za kazensko pravo je zato ključni zaveznik tistih, ki se znajdejo v primežu kazenskega postopka in iščejo učinkovito pravno zaščito. Če potrebujete pravni nasvet ali zastopanje, se obrnite na dobrega odvetnika za kazensko pravo, kot je Odvetnik Jurij Kutnjak, in si zagotovite najboljšo možno obravnavo v skladu z najnovejšo sodno prakso slovenskih sodišč.

14/01/2025

Dodatno pojasnilo za javnost v zadevi št. Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024

Vir: Ustavo sodišče R Slovenije, spletna stran https://www.us-rs.si/dodatno-pojasnilo-za-javnost-v-zadevi-st-up-1038-21-up-1044-21-z-dne-20-11-2024/

Iz poročanja več medijev o odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 izhaja, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da naj sodnik, ki bo v zadevi z več obtoženimi sprejel priznanje krivde enega ali več od njih, ne bi smel več soditi drugim soobdolženim, zaradi tega pa naj bi prišlo do upočasnitve postopkov in celo zastaranj. Takšno razumevanje odločbe Ustavnega sodišča je napačno, zato Ustavno sodišče podaja dodatno pojasnilo za javnost.

Ustavno sodišče je v zadevi št. Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 (Uradni list RS, št. 110/24) med drugim presojalo očitek pritožnika, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker je senatu sodišča prve stopnje predsedovala sodnica, ki je v isti kazenski zadevi predhodno sprejela sodbe na podlagi sporazuma o priznanju krivde zoper druge soobdolžence, v teh sodbah pa je bilo podrobno opisano tudi pritožnikovo ravnanje.

Ustavno sodišče je izhodišča za presojo tovrstnih primerov postavilo že v odločbah št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019. Glede na naraščanje števila primerov, ko sodišča v isti ali (deloma) različni sestavi v zaporednih kazenskih postopkih sodijo različnim soobdolžencem iz prej enotnega kazenskega postopka, je ocenilo, da mora postaviti natančnejše smernice glede tega, v katerih primerih, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobdolžencev, ki s to sodbo niso bili obsojeni, in v katerih primerih predhodno sodnikovo izrekanje o krivdi nekaterih soobdolžencev vzbuja objektivno utemeljen dvom o njegovi nepristranskosti v naknadnem postopku zoper druge soobdolžence. Ustavno sodišče je pri oblikovanju svojih stališč sledilo novejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, katerega odločitve zavezujejo vse organe oblasti v Republiki Sloveniji, tudi sodišča in Ustavno sodišče.

Upoštevajoč navedeno Ustavno sodišče s to odločitvijo ni odstopilo od svojega ustaljenega stališča (ki je uveljavljeno tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice), po katerem dejstvo, da je sodnik predhodno odločal o krivdi dela soobdolžencev – tudi na način, da je sprejel njihovo priznanje krivde ali sporazum o priznanju krivde –, samo po sebi ne vzbuja objektivno upravičenega dvoma o njegovi nepristranskosti v kasnejšem postopku zoper druge soobdolžence. Izločitev sodnika iz kasnejšega postopka je potrebna samo, če predhodna sodba vsebuje natančno oceno vloge naknadno sojene osebe pri storitvi kaznivega dejanja, še zlasti, če vsebuje tudi pravno kvalifikacijo njenega ravnanja ali če iz sodbe izhaja, da je ta oseba izpolnila vse elemente kaznivega dejanja. Ustavno sodišče je ob tem pojasnilo, da je takšne navedbe v sodbo – tudi v sodbo na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde – dopustno vključiti le, če so nujno potrebne za obsodbo tistega dela obdolžencev, ki mu sodišče sodi predhodno. V nasprotnem primeru ni podana le kršitev pravice do nepristranskega sodišča, temveč tudi kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

Iz obrazložitve zadevne odločbe Ustavnega sodišča torej ne izhaja, da bi šlo v primeru, ko sodnik sprejme priznanje krivde ali sporazum o priznanju krivde dela obdolžencev, za avtomatično nujnost njegove izločitve v nadaljnjem postopku zoper preostale soobdolžence, temveč je tudi v teh primerih njegova izločitev potrebna samo, če so podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

31/01/2024

Koncno jasne, a žal premalo slišane besede! Bravo dr. Jaka Cepec!

dr. Jaka Cepec v novi kolumni: "Mojo slabo vest, da kot strokovnjak za insolvenčno pravo nisem opravil še izpita za stečajnega upravitelja, je z novelo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) končal kar zakonodajalec. Med 143 členi obsežne novele, o kateri sem na različnih mestih že veliko pisal, je v novem drugem odstavku 114. člena ZFPPIPP določeno, da se strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja izvede, (samo, dodal J. C.) če ministrstvo, pristojno za pravosodje, prejme predlog enega ali več sodišč ali zbornice upraviteljev, lahko pa ga izvede tudi na lastno pobudo, če ugotovi, da je to potrebno za prihodnje nemoteno vodenje postopkov zaradi insolventnosti. Za predmetno novo zakonsko pravilo tudi ni bilo predvideno nobeno posebno prehodno obdobje, izvajanje izpitov se je že ustavilo."
-> https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/pred-zaprtimi-vrati-310138

31/01/2024

mag. Martin Jančar v novi kolumni: "Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj."
-> https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/ob-sodniskem-protestu-310007

25/09/2023

Mag. Martin Jančar v novi kolumni: "Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči."
-> https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/ob-odlocitvi-ustavnega-sodisca-u-i-144-19-51-z-dne-6-7-2023-307991

06/09/2023

"Za koga je torej odvetništvo? Po mojih izkušnjah mora biti odvetnik odporen na stres in biti pripravljen na delo izven ustaljenega osemurnega delovnika. Imeti mora trdo kožo, da ga krivice, ki se dogajajo strankam, ne potegnejo v svoj vrtinec, hkrati pa mora biti dovolj občutljiv, da sliši njihove težave. Iz kopice besed in zgodb iz preteklosti mora biti sposoben najti bistvo, ki ga lahko pravno uporabi in ga nato prenese na zakonodajo in sodno prakso, s katero je ves čas na tekočem. Če je "klasični odvetnik", ki deluje v sodnih dvoranah, mora nujno poznati procesna pravila in imeti spoštljiv odnos do vseh udeležencev postopka.

Sicer pa, dokler ne poskusiš, ne veš ... Meni je bilo sedem let opisanega preprosto preveč. Nenehno lovljenje rokov in s tem povezano stresno življenje, ki se je odražalo v slabem zdravju, sem zamenjala za predajanje znanja študentom."

(Dr. Nana Weber v Pravni praksi, št. 31-32/2023)

06/09/2023

Vlasta Nussdorfer v novi kolumni: "Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku."
-> https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/je-nase-zdravstvo-res-tako-slabo-in-kaj-narediti-2-307572

06/09/2023

ODŠKODNINA ZARADI SOJENJA V NERAZUMNEM ROKU

VSRS Sodba II Ips 63/2022, z dne 22. 02. 2023

Vrhovno sodišče se je ukvarjalo s presojo primerne višine odškodnine na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi z merili iz 4. člena ZVPSBNO. Pri presoji je posebno težo dalo okoliščini, uzakonjeni tudi v merilih iz 4. člena ZVPSBNO, da tožnik ni ravnal protipravno s tem, ko ni plačal denarnega zneska in je upravičeno sprožil postopek z vložitvijo tožbe glede veljavnosti izvršilnega naslova, kjer je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša nanj kot posojilojemalca. Prav tako ni (so)prispeval k podaljšanju navedenega postopka, ki je trajal nekaj več kot šest let, sodišča pa so na različnih stopnjah odločala kar petkrat. Vse to mu je nedvomno povzročalo duševno trpljenje, ki se je izražalo v negotovosti glede izida postopka, ki se je nato v izvršilnem postopku končal z izgubo njegovega za življenje izjemno pomembnega dela premoženja- družinske hiše, kljub temu da zneska posojila ni bil dolžan poravnati. Gre nedvomno za zelo zahtevne in zanj izjemno hude okoliščine, ki terjajo v okviru zakonsko dopustnega razpona zvišanje odškodnine od pravnomočno prisojene.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v znesku 3.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 roku dni povrniti pravdne stroške v zvezi s pritožbo v tem delu v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni stroške revizijskega postopka v znesku 223,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Več na:

Dobrodošli na spletni strani odvetniške pisarne odvetnika Jurija Kutnjaka iz Maribora, kjer se zavzemamo za življenjski pristop pri reševanju vaših pravnih zadev.

09/08/2023

USTAVNO SODIŠČE RAZVELJAVILO DELE ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, KI SE NANAŠAJO NA PRIDOBIVABJE PODATKOV O KOMUNIKACIJI IN NEKATERIH FINANČNIH PODATKOV

Ustavno sodišče je razveljavilo dele zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na pridobivanje podatkov o komunikaciji in nekaterih finančnih podatkov. Presodilo je, da so ukrepi nesorazmerni in posegajo v pravici do komunikacijske in informacijske zasebnosti. Razveljavitev začne učinkovati čez leto dni.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo skupine poslancev Državnega zbora, presojalo več členov Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). O izpodbijanih členih je Ustavno sodišče odločilo s tremi delnimi odločbami.

V prvi delni odločbi (št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022; Uradni list RS, št. 35/22) je Ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost druge povedi prvega odstavka 216. člena ZKP (hišna preiskava brez navzočnosti imetnika ali njegovega vnaprej postavljenega pooblaščenca) in presodilo, da določba ni v neskladju z Ustavo. Z drugo delno odločbo (št. U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022; Uradni list RS, št. 2/23) je presojalo del zahteve, ki se nanaša na 150.a člen ZKP (uporaba IMSI lovilca), in odločilo, da se 1. točka prvega odstavka 150.a člena ter drugi, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek 150.a člena ZKP, kolikor se nanašajo na ukrep uporabe IMSI lovilca, razveljavijo.

Ustavno sodišče je s to, tretjo delno odločbo odločilo še o preostalih izpodbijanih določbah. V tem sklopu je tako odločalo o skladnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena, 149.c ter 149.č člena ZKP z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki izhaja iz 2. člena Ustave, o skladnosti 149.b in 149.c člena ZKP s pravico do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja prvi odstavek 37. člena Ustave, ter o skladnosti 149.c člena in petega odstavka 156. člena ZKP s pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Gre za določbe ZKP, ki se nanašajo na predkazenski postopek oziroma na prikrite preiskovalne ukrepe, potrebne za preiskavo ali preprečitev kaznivih dejanj. Izpodbijani določbi tretjega in sedmega odstavka 148. člena ZKP urejata pristojnost policije, da v zvezi s sumom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, od oseb zbira obvestila in podatke ter jih lahko tudi zasliši. Vsebini 149.b in 149.c člena ZKP se nanašata na pridobivanje t. im. prometnih podatkov v zvezi s komunikacijo osumljenca, oškodovanca ali druge osebe, za katero je mogoče utemeljeno sklepati, da bi lahko privedla do podatkov v zvezi z osumljencem ali drugo osebo, zoper katero je bil odrejen pripor, hišni pripor, tiralica ali odredba za privedbo, pa je pobegnila ali se skriva, in policisti z drugimi ukrepi teh podatkov ne morejo pridobiti oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami.

149.č člen ZKP določa podlago za pridobitev naročniških podatkov (npr. osebno ime oziroma firma naročnika, naslov, naročniška številka, davčna številka fizične osebe oziroma matična številka za pravno osebo idr.) o lastniku oziroma uporabniku določenega komunikacijskega sredstva ali storitve informacijske družbe, peti odstavek 156. člena ZKP pa podlago za pridobitev podatkov o imetniku ali pooblaščencu določenega ali določljivega plačilnega računa, hranilne vloge oziroma drugih določenih finančnih podatkov neposredno od zavezancev (npr. bank, hranilnic, družb za izdajo elektronskega denarja idr.) brez sodne odredbe.

*

Glede jasnosti in pomenske določljivosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena, 149.c ter 149.č člena ZKP je Ustavno sodišče ugotovilo, da je njihovo vsebino mogoče določiti z ustaljenimi metodami razlage, zato izpodbijane določbe niso v neskladju z načelom jasnosti in določnosti iz 2. člena Ustave.

Pri presoji 149.b člena in 149.c člena ZKP ter petega odstavka 156. člena ZKP z vidika človekovih pravic do komunikacijske zasebnosti oziroma do informacijske zasebnosti je Ustavno sodišče upoštevalo, da navedeni človekovi pravici nista neomejeni in absolutni ter da je, skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo, njuna omejitev zaradi varstva pravic drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, mogoča, pri čemer pa morajo biti omejitve v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.

Vsebini 149.b člena in 149.c člena ZKP se nanašata na pridobivanje prometnih podatkov, torej kakršnih koli podatkov, ki se obdelujejo zaradi prenosa komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega obračunavanja. Gre za, na primer, podatke o partnerjih, času in trajanju komunikacije; podatke, ki naj bi nakazovali izvor (telefonska številka, IP-naslov ali podobna identifikacija komunikacijske enote, ki jo ponudnik storitev nudi), cilj (destinacija, ki ji je komunikacija namenjena), pot, čas, datum, obseg, trajanje ali vrsto storitve (prenos podatkov, elektronska pošta itd.). Ti podatki ne omogočajo vpogleda v vsebino komunikacij, je pa iz njih mogoče izpeljati številne ugotovitve o mnogih vidikih zasebnega življenja zadevnih oseb, kot so vsakodnevne navade, kraj prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, družbeni odnosi in okolja, ki jih obiskujejo, in podobno.

Prvi odstavek 149.b člena ZKP omogoča pridobivanje komunikacijskih prometnih podatkov od osumljenca, oškodovanca ali z zakonom opredeljenih drugih oseb za nazaj, prvi odstavek 149.c člena ZKP pa ureja zavarovanje in pridobivanje podatkov operaterja oziroma ponudnika storitev informacijske družbe o prometu v zvezi s komunikacijo teh oseb v realnem času, torej v trenutku izvajanja ukrepov in za naprej. Tretji odstavek 149.c člena ZKP ureja zavarovanje in posredovanje podatkov, ki se nanašajo na lokacijo komunikacijskega sredstva ali uporabnika.

Vse tri določbe po oceni Ustavnega sodišča pomenijo poseg v človekove pravice, in sicer določbi prvega odstavka 149.b člena in prvega odstavka 149.c člena ZKP posegata v pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, določba tretjega odstavka 149.c člena ZKP pa v lokacijsko zasebnost, varovano z informacijsko zasebnostjo iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Po mnenju Ustavnega sodišča je zakonodajalec sicer z vsemi tremi določbami, zapisanimi v prvem odstavku 149.b člena ter prvem in tretjem odstavku 149.c člena ZKP, zasledoval ustavno dopusten cilj, tj. učinkovito izvedbo kazenskega postopka, vendar pa je Ustavno sodišče pri vseh treh ukrepih, ne da bi se spuščalo v presojo, ali so nujni in primerni za zagotovitev zasledovanega cilja, presodilo, da so ti prekomerni in ne prestanejo testa sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Ustavno sodišče je ob tem izpostavilo neustrezno nizek dokazni standard razlogov za sum, odsotnost časovne omejitve posameznega izpodbijanega ukrepa ter preširok nabor kaznivih dejanj, pri katerih je mogoče posamezni ukrep uporabiti. Ustavno sodišče je ocenilo, da je teža posledic za človekove pravice, do katerih bi prišlo z izvajanjem posamezne izmed izpodbijanih določb, večja od koristi, ki bi nastale zaradi zasledovanja sicer ustavno dopustnega cilja.

Ustavno sodišče je glede na ugotovljeno nesorazmernost posega iz prvega odstavka 149.b člena ZKP v pravico do komunikacijske zasebnosti, določbo razveljavilo, obenem pa je razveljavilo tudi drugi do peti odstavek 149.b člena ZKP, saj so ti neposredno povezani s prvim odstavkom 149.b člena ZKP in nimajo samostojnega pomena. Ustavno sodišče je tako 149.b člen ZKP razveljavilo v celoti.

Glede na ugotovljeno nesorazmernost ukrepov iz prvega in tretjega odstavka 149.c člena ZKP, ki posegata v pravici do komunikacijske oziroma informacijske zasebnosti, je Ustavno sodišče razveljavilo tudi prvi odstavek 149.c člena in tretji odstavek 149.c člena ZKP, kolikor omogoča pridobivanje lokacijskih podatkov. Ker so preostali del tretjega odstavka 149.c člena in preostali odstavki 149.c člena ZKP (drugi, četrti, peti odstavek 149.c člena ZKP) neposredno povezani s prvim in tretjim odstavkom tega člena v razveljavljenem obsegu in nimajo samostojnega pomena, je Ustavno sodišče razveljavilo 149.c člen ZKP v celoti.

Ustavno sodišče je ob presoji ukrepa iz petega odstavka 156. člena ZKP, ki omogoča pridobitev določenih finančnih podatkov neposredno od zavezancev brez sodne odredbe, ocenilo, da gre pri tem za poseg v pravico do informacijske zasebnosti oziroma za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Ustavno sodišče je ob tem presodilo, da navedeni ukrep sicer zasleduje ustavno dopusten cilj (odpravljanje administrativnih in časovnih ovir pri preiskovanju pranja denarja in kaznivih dejanj, v katerih je bila pridobljena protipravna premoženjska korist, učinkovitejšega preiskovanja finančnih tokov, povezav in izvorov sumljivega premoženja prek drugih računov ter cilj učinkovitega (pred)kazenskega postopka v splošnem), vendar je tudi v tem primeru zaključilo, da je ukrep, kot ga določa peti odstavek 156. člena ZKP, prekomeren in ne prestane testa sorazmernosti v ožjem pomenu. Čeprav Ustava za poseg v osebne podatke, ki jih varuje 38. člen Ustave, sodne odredbe ne zahteva izrecno, gre za podatke, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji pomenijo eno od oblik človekove zasebnosti, varovano s 35. členom Ustave. Ustava pa v primeru, ko gre za hude posege v pravico do človekove zasebnosti, skladno z načelom sorazmernosti za njihovo odobritev zahteva vnaprejšnjo sodno odločbo.

Ustavno sodišče je tako tudi ob presoji ukrepa iz petega odstavka 156. člena ZKP ocenilo, da je teža posledic, glede na zaupnost, občutljivost in vsebinski pomen finančnih podatkov, ki jih predvideva ukrep, večja od koristi zasledovanega, sicer ustavno dopustnega cilja. Ker lahko v danem primeru zaupne podatke po petem odstavku 156. členu ZKP pridobita policija in državni tožilec neposredno od zavezancev brez predhodne sodne odredbe in brez jamstev, ki jih taka sodna kontrola zagotavlja, je Ustavno sodišče presodilo, da ukrep nesorazmerno posega v človekovo pravico do informacijske zasebnosti, zato ga je razveljavilo.

Ker je šesti odstavek 156. člena ZKP, kolikor se nanaša na ukrep iz petega odstavka 156. člena, neposredno povezan tudi s petim odstavkom tega člena in v tem obsegu nima samostojnega pomena, je Ustavno sodišče v tem obsegu razveljavilo tudi šesti odstavek 156. člena ZKP.

*

V skladu s prvim odstavkom 161. člena Ustave in 43. členom Zakona o Ustavnem sodišču začne razveljavitev zakona oziroma zakonske določbe učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v Uradnem listu oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče.

Ker bo treba ureditev izpodbijanih ukrepov v celoti prilagoditi ustavnim zahtevam na način, zapisan v tej odločbi, in ker se z odločbo razveljavlja celotna ureditev teh ukrepov, ki jo bo treba tudi sistemsko uvrstiti v ureditev prikritih preiskovalnih ukrepov v ZKP, pri tem pa bo zakonodajalec moral upoštevati stališča iz te delne odločbe, delne odločbe št. U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022 in iz siceršnje ustaljene ustavnosodne presoje, je Ustavno sodišče učinkovanje razveljavitve vseh razveljavljenih določb odložilo za čas enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Glede na kompleksnost potrebne ureditve je Ustavno sodišče zakonodajalcu s tem določilo najdaljši možni rok za uskladitev razveljavljene ureditve z Ustavo, kar obenem pomeni, da izpodbijana ureditev v tem delu še največ eno leto ostaja v veljavi.

Ustavno sodišče je razveljavilo dele zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na pridobivanje podatkov o komunikaciji in nekaterih finančnih podatkov. Presodilo je, da so ukrepi nesorazmerni in posegajo v pravici do komunikacijske in informacijske zasebnosti. Razveljavitev začne učinkovati ...

09/08/2023

STRANKE V SODNIH POSTOPKIH LAHKO ZARADI IZREDNIH RAZMER UVELJAVIJO INSTITUT VRNITVE V PREJŠNJE STANJE

STA, Ljubljana, 8. avgusta - Stranke sodišč, ki zaradi izrednih razmer zaradi poplav zamudijo narok ali rok za pravno dejanje, lahko uveljavljajo institut vrnitve v prejšnje stanje, je sporočilo pravosodno ministrstvo. To pomeni, da na predlog stranke sodišče dovoli, da se pravda vrne v stanje, v katerem je bila pred zamudo, če sodišče spozna, da je za to bil upravičen vzrok.

S tem institutom se tudi razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude, so pojasnili na ministrstvu. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka pisno poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, in sicer v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok.

Če se stranke zaradi trenutnih izrednih razmer naroka na sodišču ne morejo udeležiti, ga lahko sodišče preloži. Za to ministrstvo navaja dva pogoja: pisno opravičilo in dokazilo o opravičljivem razlogu za izostanek. Sodišče nato v vsakem konkretnem primeru presodi o upravičenosti razloga.

V skladu s sodno prakso je upravičen vzrok lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem, so dodali.

Sodišča sicer do 15. avgusta poslujejo v omejenem obsegu, do tega datuma pa opravljajo naroke le v nujnih zadevah, v katerih tečejo procesni roki.

V nenujnih zadevah sodišča opravljajo naroke le, če s tem soglašajo vse stranke. V teh nenujnih zadevah sodišča lahko odločajo ali vročajo pisanja, vendar procesni roki ne tečejo. Če je bilo v tem obdobju sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se izteče poletno poslovanje, torej 16. avgusta, so navedli na ministrstvu.

Stranke sodišč, ki zaradi izrednih razmer zaradi poplav zamudijo narok ali rok za pravno dejanje, lahko uveljavljajo institut vrnitve v prejšnje stanje, je sporočilo pravosodno ministrstvo. To pomeni, da na predlog stranke sodišče dovoli, da se pravda vrne v stanje, v katerem je bila pred zamu...