16/11/2020
Nemogoče se je upreti občutku, da so sodno zapriseženi izvedenci, cenilci in stroka na splošno v Republiki Sloveniji zgolj še en instrument oblasti in svoje vrste outsourcing represivnega aparata. V kar nekaj zelo odmevnih primerih so izvedenci iz tujine rešili obdolžence pred obsodbo. Enako, kot sodišča popuščajo pritiskom ulice, ko ulica poziva na linč, kajti "vsi vemo, da so barabe", tako tudi izvedenci in stroka popuščajo enakim pritiskom. In pa še bolj pomembno, latentnim pritiskom sodišč. V našem sistemu izvedenca postavi sodišče. Stranke ga lahko sicer predlagajo, prav tako lahko stranke nasprotujejo postavitvi točno določene osebe kot izvedenca. Ostaja pa dejstvo, da izvedenca še vedno postavi sodišče, kot tudi vprašanja, na katera naj izvedenec odgovori in poda mnenje. Z načinom postavitve vprašanj pa se implicitno sugerira, kaj se od izvedenca pričakuje, torej kako naj na vprašanja odgovori. Moram reči iz lastnih izkušenj, da še nisem doživel, da izvedenec ne bi potrdil tistega, kar je sodišče implicitno sugeriralo skozi način postavitve vprašanj. Namreč, sodišča imajo rada izvedence, ki "ne komplicirajo", katerih mnenje ne vzpostavlja dvoma glede dejanskega stanja, temveč ki tak dvom odpravlja, četudi je dvom objektivno in glede na vsa pravila stroke vendarle prisoten. Kajti, mnogo lažje, pravno in moralno, je sprejeti odločitev, ko je dejansko stanje črno - belo, kot pa v dvomu. In pa, če skombiniramo očitke in pritisk ulice ter črno - belo dejansko stanje, je obsodba na dlani, samo še teater poštenega sojenja je potrebno odigrati z realističnimi kulisami za pridih legitimnosti in pravičnosti, "strelski vod" pa med tem že polni puške.
