01/05/2026
Medtem ko svet pogosto spremlja trgovinske napetosti med ZDA in Kitajsko predvsem skozi prizmo carin, sankcij in političnih izjav, Peking v ozadju gradi nekaj precej večjega: dolgoročen in odporen trgovinski sistem, ki naj bi deloval ne glede na menjave administracij v Washingtonu ali pritiske Zahoda.
V ospredju ni več le vprašanje izvoza in uvoza, temveč vprašanje, kdo bo nadzoroval prihodnje trgovinske poti, tehnološke standarde in logistično infrastrukturo svetovne ekonomije.
Kitajska svojo strategijo gradi na več ravneh. Po eni strani krepi vezi z državami Globalnega juga in s tem zmanjšuje odvisnost od zahodnih trgov. Po drugi strani pospešeno vlaga v tehnološko samozadostnost na področjih, kot so umetna inteligenca, polprevodniki in zelena energija. Hkrati pa si želi utrditi tudi nadzor nad logistiko, pristanišči in digitalnimi sistemi, ki bodo omogočali trgovanje tudi v bolj nestabilnem geopolitičnem okolju.
Za Kitajsko je to strateška zaščita. Za svetovno gospodarstvo pa jasen znak, da vstopamo v novo fazo globalne trgovine.
A tam, kjer se spreminjajo gospodarska razmerja, zelo hitro vstopi tudi pravo.
Za evropska podjetja to pomeni nove izzive: delovanje med dvema regulativnima sistemoma, večjo potrebo po zaščiti intelektualne lastnine ter prilagajanje standardom, ki morda v prihodnje ne bodo več nastajali le v Bruslju ali Washingtonu, ampak tudi v Pekingu.
Ta tema je pomembna predvsem zato, ker ne govori le o Kitajski, temveč o prihodnjem poslovnem okolju, v katerem bodo morala podjetja delovati. Svet postaja vse bolj multipolaren, trgovinske poti vse bolj razpršene, pravna tveganja pa vse bolj kompleksna.
Za podjetja to pomeni, da geopolitične spremembe niso več oddaljena tema za naslovnice, ampak konkretna poslovna in pravna realnost.
Celoten članek preberi na blogu INNOLEGAL.
